Kakovost
Kdo neodvisno in sistematično preverja strokovno kakovost pravne pomoči, financirane iz javnih sredstev?
Pravna država / brezplačna pravna pomoč
Ko je pomoč odobrena,
se vprašanja šele začnejo.
Redakcijska neskladja, kakovost izvajanja, položaj laičnega prosilca, pravočasnost in odgovornost v sistemu BPP.
Preberi analizo ↓BPP v praksi
Zakon dobro ureja vstop v sistem in finančni tok. Bistveno manj sistematično ureja kakovost rezultata.
Brezplačna pravna pomoč ni samo vprašanje, kdo izpolni pogoje in kdo prejme plačilo. Ključno je tudi, ali pomoč pride pravočasno, ali jo pravni laik lahko dejansko uporabi in ali sistem zazna primere, ko formalno odobrena pomoč ne doseže svojega namena.
Dostop
Ali lahko pravni laik učinkovito pride do pomoči, ne da bi moral že sam pravilno opraviti pravno kvalifikacijo problema?
Odgovornost
Kdo ukrepa, če je pomoč formalno dodeljena in plačana, vendar zaradi zamude ali neustreznega izvajanja ne doseže namena?
Notranja neskladja zakona
Tri napake, ki jih je mogoče pokazati neposredno iz besedila.
01
52.c člen se sklicuje na črtani 19. člen
52.c člen uporablja napotitev »ne glede na prvi odstavek 19. člena«, čeprav je 19. člen v istem prečiščenem besedilu črtan. Gre za očitno notranjo neusklajenost, ki naslovnika sili v rekonstrukcijo zgodovine sprememb.
Sama napačna napotitev še ne pomeni avtomatične protiustavnosti določbe, je pa jasen redakcijski problem, ki bi ga moral zakonodajalec odpraviti.
02
53. člen napotuje na odstavke, ki ne ustrezajo sedanji strukturi
Sklici na trinajsti odstavek 31. člena, šesti odstavek 32. člena in druge navedene odstavke ne sledijo več sedanjemu besedilu zakona. Natančen pravni učinek posameznih podzakonskih aktov bi bilo treba preveriti posebej.
Pravno varna ugotovitev je, da 53. člen potrebuje redakcijsko in normativno uskladitev.
03
Zakon še vedno uporablja izraz »državni pravobranilec«
Terminologija ni sledila institucionalni spremembi iz leta 2017. Kontinuiteta pristojnosti je rešena z Zakonom o državnem odvetništvu, vendar zastarelo poimenovanje ostaja vprašanje kakovosti zakonodaje.
»Sistem natančno preverja upravičenost do javnega denarja in njegovo izplačilo. Težje pa odgovori, kaj je bilo za ta denar strokovno opravljeno.«
Največja sistemska vrzel
Formalni in finančni nadzor sta jasna. Vsebinska presoja kakovosti bistveno manj.
Kdo preverja kakovost?
ZBPP podrobno ureja upravičenost, izvajalce, napotnice, obračun in plačilo. Ne vzpostavlja pa primerljivo jasnega sistematičnega postopka za strokovno presojo vložene tožbe, pravnega nasveta ali procesne strategije kot samostojnega merila kakovosti storitve.
Natančnejša formulacija
Zakon jasno ureja formalni in finančni nadzor nad opravljeno storitvijo, ne vzpostavlja pa primerljivo jasnega sistematičnega postopka za vsebinsko strokovno presojo kakovosti odvetniške storitve, plačane iz proračuna.
Nadzor je predvsem reaktiven
Postavljenega odvetnika je mogoče razrešiti, če svoje dolžnosti ne opravlja v redu. Toda pravni laik lažje zazna neodzivnost kot strokovno napačno izbiro pravne poti, spregledano pravno sredstvo ali neustrezno procesno strategijo.
Normativna asimetrija
Pri nekaterih neprofitnih izvajalcih zakon izrecno govori o nadzoru in nestrokovnem, nerednem ali nevestnem izvajanju. Pri odvetnikih kakovost pretežno prepušča pravilom poklica, disciplinski odgovornosti in možnosti razrešitve.
Laični prosilec
Človek pravno pomoč potrebuje prav zato, ker ni sam svoj pravni strokovnjak.
32. člen od prosilca zahteva navedbo oblike in obsega BPP, 26. člen pa hkrati predvideva, da lahko pristojni organ po proučitvi zadeve odloči tudi o obliki pomoči, ki je prosilec ni navedel.
»Če prosilec ni znal sam povedati, katero pravno sredstvo potrebuje, tega ni zahteval.« — takšno izhodišče bi bilo skoraj protislovno.
Od laičnega prosilca je razumno pričakovati opis dejstev, problema in cilja. Ni pa razumno avtomatično pričakovati, da bo sam pravilno razlikoval med tožbo, pritožbo, obnovo postopka, revizijo, ustavno pritožbo ali drugim pravnim sredstvom.
Izredna pravna sredstva
Tukaj pravne vrzeli ni.
26. člen izrecno vključuje pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi. Pravo vprašanje je, ali so bila v konkretni odločbi vključena ali izključena in kako jasno je bila morebitna omejitev določena.
Potencialno najresnejše ustavnopravno vprašanje
Spor o sami BPP ustvarja potencialno krožnost sistema.
8. člen izključuje dodelitev BPP v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, medtem ko je upravni spor prav pot za izpodbijanje odločitve organa za BPP.
1Prošnja za BPP
→
Posameznik zaprosi za pomoč.
2Zavrnitev
→
Odločbo želi sodno preveriti.
3Nova BPP ni na voljo
Prav za spor o zakonitosti zavrnitve.
To ne pomeni, da je bil vsak zavrnjeni prosilec že spoznan za osebo brez sredstev. Natančneje: tudi prosilec, ki bi finančni pogoj lahko izpolnjeval, vendar mu je bila BPP zavrnjena iz drugega razloga, po 8. členu ne more dobiti nove BPP prav za ta upravni spor.
Pomembna meja analize
Pred javno trditvijo o protiustavnosti je treba to vprašanje primerjati z ustavnosodno in upravnosodno prakso ter evropskimi standardi.
Upravni postopki
Pomembne pravice se pogosto prvič in odločilno oblikujejo že pred sodiščem.
7. člen BPP praviloma veže na sodno varstvo. Splošno zastopanje v običajnem upravnem postopku ni vključeno na enak način, čeprav se tam lahko odločilno oblikujejo dejstva, dokazni predlogi in pravne trditve.
To samo po sebi še ne pomeni avtomatične protiustavnosti. Odpira pa legitimno vprašanje, ali so nekateri upravni postopki po zahtevnosti in pomenu takšni, da brez pravne pomoči socialno šibka stranka nima več dejansko učinkovitega varstva.
Pravočasnost
Zakon rešitev pozna. Praktično vprašanje je, ali pomoč pride dovolj zgodaj.
ZBPP pozna prednostno obravnavanje, načelo hitrosti in nujno BPP. Zato ni pravilno reči, da pravočasnosti ne ureja.
Pomoč, ki pride po izteku roka, je lahko formalno pravilno dodeljena — in hkrati praktično brez vrednosti.
Kaj sistem meri
Denar in postopke meri bolje kot kakovost.
Evidenca BPP spremlja obseg in obliko pomoči, vrsto zadeve, izid, pravnomočnost ter izplačana in vrnjena sredstva. Ne predvideva pa primerljivo sistematičnega spremljanja strokovne kakovosti, razlogov za razrešitve, izkušenj upravičencev ali učinkov popravljalnih ukrepov.
dobro merikoliko je bilo plačano
težje odgovorikaj je bilo strokovno doseženo
Odgovornost obstaja, vendar je razdrobljena
Problem ni, da nihče ne odgovarja. Problem je, da sistem nima enotne poti za presojo in popravo.
Odvetnik ima profesionalno in disciplinsko odgovornost. Organ za BPP ima svoje zakonske pristojnosti. Obstaja možnost razrešitve izvajalca, splošna pravila o odgovornosti države in druga pravna sredstva.
Manjka pa enoten postopek, v katerem bi bilo mogoče po opravljeni storitvi ugotoviti, ali je bila pomoč strokovno ustrezna, ali je pomanjkljivost povzročila škodljivo procesno posledico in kdo mora zagotoviti popravljalni ukrep.
Ključni sklep
Največja sistemska vrzel ni popolna odsotnost nadzora.
Problem je, da je nadzor nad kakovostjo pravne pomoči razpršen, pretežno reaktiven in ločen od sistema, ki storitev financira in obračuna.
Zakon natančno preverja upravičenost do javnega denarja in njegovo izplačilo, ne vzpostavlja pa primerljivo celovitega sistema za preverjanje, ali je bila s tem denarjem zagotovljena tudi strokovno ustrezna in dejansko učinkovita pravna pomoč.
Najresnejši vprašanji za nadaljnjo presojo sta omejitev BPP pri izpodbijanju same odločbe o BPP in meja sistema pri upravnih postopkih. Pred trditvijo, da sta ureditvi protiustavni, je potreben ločen pregled sodne prakse.
Fotografski esej
Pravo v prostoru mesta
